V soboto 31.3.2012 smo po kakšnih 10 letih, spet skupaj leteli »Kraški zmajarji« Alan, Marjan in jaz.
Vremenska napoved je bila ugodna. Ker smo načrtovali prelet do Nanosa, je Marjan pustil svoj avto na pristanku v Logu pri Pizeriji Anja. Z mojim pa smo se odpeljali na vzletišče na rampo nad Vitovljami.
Ker sem pred dvema tednoma naredil prvi polet po zelo dolgem času, nisem vedel kako se bom znašel v močnejših in turbulentnih pogojih. Tudi nisem bil prepričan, ali je vzlet v močnih pogojih ob 13h primeren za mojo trenutno »vletenost«.
Alan je startal prvi in hitro nabral višino. Pohitel sem za njim. Vzgornik na vitovski rampi lahko ob dobrih termičnih dneh postane premočan za varen vzlet. Marjan je bil v zraku kakšno minuto za mano.
Ko sem 5 minut po štartu z višine 1600m pičil čez Čaven, sem že bil v svojem elementu. Očitno človek tudi po dolgi pavzi ne pozabi kako se leti. Zmaj je kar sam centriral stebre, kljub temu, da je več kot sedem let ležal v garaži. Tudi on je pogrešal letenje.
Na koncu Čavna pri koči sem ponovno navrtel na 1600m, potem pa Kovk ni prijel in sem priletel na Podrto goro na 900m. Tam sem zakačil divji termični steber do 1300m z močnim zanosom za greben, a sem bil kmalu nazaj, tik nad grebenom.
Ocenil sem, da še ni čas za Nanos zato sem peglal Col-Predmeja… s termiko par sto metrov gor, pa nazaj do višine grebena… Počasi se je nabralo kar nekaj zmajarjev. Matjaž je priletel za nami s Čavna, ostali so vzleteli na Kovku.
Od zahoda se je bližala tenka stratusna oblačnost z vidno vlažnejšim zrakom pod njo, kar je nakazovalo prihod morskega vetra (sea-breeze). Začelo je lepo držati tudi nad dolino. Z višine 1300m pri vzletišču na Kovku sem odpeljal proti Nanosu. Pri tem sem pazil, da ne prehitim oblačnosti, ki se je pomikala proti vzhodu in nakazovala konvergenco morskega zraka s celinskim, kar ustvarja dobra dviganja.
Lepo je držalo, dviganja so bila močna in široka. Pred Sv.Hieronimom sem dobil širok močan steber (6m/s). Zapustil sem ga na 1800m, saj sem bil premalo oblečen za temperature na teh višinah, manjka pa mi tudi (zmajarske) kondicije.
Zamikalo me je, da bi potegnil naprej, proti Postojni, saj se je konvergenca pomikala v tisti smeri. Vendar sem obrnil nad anteno na Nanosu in letel nazaj do Predmeje praktično brez kroženja v dviganjih.
Na Kovku je že bil stabilen pobočnik, da je mirno držalo dobrih 100m nad grebenom, termike se mi ni dalo več vrteti. Na višinah okoli 1000m ni bilo več mraz, me je pa že vse bolelo in sem se odpeljal zbijat višino po dolini do Vipave, potem pa na pristanek v Log pri Anji.
Pred pristankom sem ugotovil, da je blokirana zadrga na letalni vreči in imam ujete noge. Nekaj časa sem se mučil, da bi vrečo odprl in dal noge ven, potem pa je zmanjkalo višine in sem moral obrniti v finalni dolet. Odprl sem zaviralno padalce in prijel speedbar* tako, da nisem imel palcev spodaj, saj bi mi jih lahko poškodovalo ob dotiku s tlemi. Na srečo je bilo nekaj čelnega vetra, tako sem zaprt v vreči uspel čisto lepo pristati na trebuhu. Pristal sem tako mehko, da mi sploh ni vzelo speedbara iz rok, čeprav sem letel brez koles na trianglu. Potem sem rabil 5 minut, da sem se rešil iz vreče. Zadrga je bila totalno blokirana, ker je požrla vrvico od vetrovke in sem se moral rešiti skozi zgornji - prsni del vreče.
Marjan je pristal ves paničen, saj je z višine videl, kako sem pristal na trebuhu, potem pa ležal na tleh pod zmajem in se zvijal v vreči.
Zelo sem zadovoljen s poletom, bilo je zanimivo vreme, od močnih in ozkih termik, konvergence ko je prišel morski veter, pa do mirnega pobočnika popoldne. Tudi pristanek na trebuh mi je odlično uspel.
Letel sem 2uri 45min.
Še po dveh dneh čutim »zmajarske« mišice.
P.s.:
Od Alana sem po pristanku zvedel, da se je zagnal proti Nanosu prezgodaj, ko vreme še ni bilo dovolj razvito. Opazil je severno tendenco vetra in že pred Vipavo obrnil spet na Kovk. Pri Otlici je kasneje navil na 1700m in odletel nazaj do Lijaka.
* speedbar: spodnja ergonomično ukrivljena cev triangla s katero se upravlja zmaja
